|
|
|
|
SESTAVIMO
ZNANSTVENI ČLANEK (prevod dokumenta s spletne strani http://www.georgian.edu/~wootton/respap2.html
Poznamo
dve obliki znanstvenega članka: raziskovalni članek, ki bo postal del
primarnih literaturnih virov in pregledni članek, ki bo postal del
sekundarne znanstvene
literature. Raziskovalni članek
opisuje nov poskus ali vrsto poskusov, ki so jih opravili avtorji. Temelji na
dobljenih rezultatih eksperimenta, opisoval pa bo tudi uporabljene postopke in
obravnaval pomen in posledice poskusa. Pregledni
članek ne opisuje avtorjevega lastnega dela, ampak povzema ideje in
rezultate iz drugih raziskovalnih člankov, ki so bili objavljeni na določeno
temo. To zahteva neko povsem drugo raziskovanje… popoln pregled literature na
izbranem področju. Ob tem pa je dober pregledni članek več kot samo opisno naštevanje
najdb različnih raziskav …
nikakor to ni poveličevalna anotirana bibliografija. Namesto tega mora tak članek
rezultate in ideje iz številnih člankov smiselno povzeti tako, da ponudi novo
perspektivo ali razumevanje ali da izzove razpravo v tem področju. Na zaključke
številnih študij je treba pogledati na način, ko presodimo ali so skladne? Če
niso, kako je mogoče očitno razhajanje razrešiti? Kaj so lahko smiselne,
plodne usmeritve raziskav v prihodnje? Koristen izkustveni vir študentu za
pisanje preglednega članka so revije iz serije "Annual Reviews", ki
so na voljo za različna področja "Annual Review of Ecology and
Systematics", "Annual Review of Cell and Developmental Biology"
"Annual Review of Immunology" "Annual Review of
Microbiology" idr.
Kako sestavimo raziskovalni znanstveni članek Glavne
točke:
Vzemite si dovolj časa. Imejte v mislih, da je pisanje proces. Dober članek
ne uspe nikomur kar ob prvem poskusu. Celo najboljši znanstveniki z muko
organizirajo svoje članke in vsak od njih, vključno z vami, morajo opraviti
vrsto popravkov, preden dobijo končni izdelek… zato ne obupajte in ne
skoparite s popravljanjem!
Kakovost pisanja izpričuje kakovost raziskave! Uporabljajte jasno,
neposredno prozo. Naj vsaka besedi nekaj pomeni. Ne uporabljaj odvečnih besed
ali predolgih besed, ko zadoščajo kratke. Pišite kot bi govorili. Izberite
dober članek iz ugledne revije in ga uporabite kot vzorec za vaše lastno
pisanje.
Začnite z grobim osnutkom članka, skicirajte kaj bo šlo v uvod in tako
dalje. Uporabite podtočke in kratke stavke za očrt (»outline«) vsebine. Nato
napišite grob koncept, ki naj vključuje bistvene ideje in naj okostje vaših
skopih stavkov dopolni z mesom vaših bodočih odstavkov (naj vas na tej točki
ne skrbijo podrobnosti kot so natančne reference, zaključeni stavki ipd).
Uporabljaj aktivno obliko, kjerkoli je to mogoče. V znanstvenem pisanju
je navada pisati "Nameril sem 50ml..." namesto "namerjenih je
bilo 50ml ". Aktivna oblika je običajno manj gostobesedna in zanimivejša
za branje. In vendar je toliko tradicije pisanja v pasivni obliki v biologiji,
da se je težko upirati in nekateri profesorji in uredniki so ji še močno
naklonjeni. Razen tega lahko, kadar gre za posameznega avtorja ob uporabi prve
osebe v angleškem stavku stalno ponavljanje besedice »I«
npr. v poglavju o materialu in metodah postane zelo moteče in se ga je
treba ogibati. (podobno je tudi v slovenščini preobilna uporaba besedice »jaz«
zelo tečna. V člankih z več avtorji se je temu lažje ogniti z bolj
sprejemljivim »mi«.
Ko ste zaključili s prvim grobim osnutkom, naredite
odmor preden se lotite vnovičnega prebiranja članka. Potem se lotite
podrobnosti (obdelava stavkov ipd.). Nato dajte članek prebrati prebrati kolegu
ali prijatelju. Poslušajte kaj vam bodo rekli.
Napišite drugi osnutek. Skrbno preverite tekst s pregledovalnikom teksta
in slovnice. Prepričajte se, da so ideje izražene jasno in da so logično
vgrajene v tekst.
Objavite!
Kam bi del...? Deli raziskovalnega članka: A.
Naslov. Naslov naj bo informativen, specifičen in kratek (največ 13 besed -običajno)
in naj vsebuje vrste, ki so bile preučevane, kaj bilo merjeno in kje je bila
raziskava opravljena, če je to pomembno. (t.j. ključne besede, ki bi jih nekdo
drug uporabil, da bi našel vaše delo). B.
Izvleček (abstract). Čeprav naj bi bil kratek (100-150 besed) naj bi orisal
cilje, metode, rezultate, zaključke in pomembnost raziskave. Ob objavi bo izvleček
izšel v bibliografskih bazah kot so Biological Abstracts in Science
Citation Index. To je prva stvar, ki jo bo nekdo bral, zato mora biti opisna in
zanimiva! Izvleček zahteva jasno, neposredno pisanje. Ko bo bralec prebral
izvleček, naj bi ga ta toliko zainteresiral za poskus, da se bo odločil
prebrati ves članek. C.
Uvod. Uvod naj zagotovi razumevanje ozadja vašega eksperimenta. Predstavi naj
tudi cilje vaše študije. Potem ko ga bralec prebere mora razumeti, zakaj je vaše
vprašanje pomembno. Skušajte ohraniti tok misli iz širine v posebno. Ne
uporabljajte uvoda kot skladišče informacij, s katerimi želite pokazati
bralcu koliko podatkov ste našli na to temo.
Bralcu dokažite, da razumete bistvo problema, pomembne točke v področju
in kako vaša študija dopolnjuje obstoječe informacije. Tako v tej sekciji kot
v diskusiji bodite pazljivi s citiranjem. Vedno naj bo jasno, kaj so vaše ideje
in katere ideje (in besede) povzemate, citirate iz drugih člankov. Tudi ne
citirajte tega, kar je že nekdo drug citiral ("verižno citiranje ").
V tem primeru poiščite originalni članek, tudi če boste morali za to vložiti
nekaj napora in časa. D.
Material in metode. To je najenostavnejše poglavje za pisanje, ker je vse kar
morate storiti le, da zapišete kaj ste delali na način, ko bi lahko nek drug
kvalificiran raziskovalec, potem ko bi prebral vaš zapis, ponovil vaš
eksperiment. Ta sekcija je običajno del članka, kjer najlažje začnemo s
pisanjem, ker ga v delu lahko pripravljate že, ko izvajate eksperiment. Pišemo
ga v preteklem času, kot opis poskusov, ki ste jih opravili. Vsebuje naj načrt
vašega eksperimenta in opis spremenljivk, ki ste jih merili. Če je uporabljena
enostavna, dobro znana tehnika je povsem ustrezno, da jo samo imenujete. Če je
tehnika nova, ali če ste jo nekoliko spremenili pa si morate vzeti čas, da opišete
uporabljeni protokol. Opravičiti morate tudi, zakaj ste izbrali uporabljene
parametre in metodo. Ne pozabite tudi omeniti opreme, ki ste jo uporabili (izdelovalca
in številko modela, če ni običajna) in jo nežno vključite v tekst, ko
opisujete tehniko in ne na način, da bo to kot nakupovalna lista na začetku
zapisa. Če je pomembno, opišite tudi pogoje v katerih so poskusi potekali (temperatura,
svetloba ipd.). Končno morate opisati, katere statistične teste ste uporabili
za analizi podatkov in ali ste uporabili kakršnekoli pretvorbe. E.
Rezultati. Poglavje rezultatov je tam, kjer predstavite »svojo stvar«. Kritičen
je logični potek, prepričati morate bralca, da ste izbrali pravo pot in da so
vaši argumenti trdni. Če bralce vaši rezultati zmedejo ali ne morejo slediti
vašemu predstavljanju, morda ne bodo hoteli sprejeti, da so vaši zaključki
pravilni oz. ne bodo priznali pomembnosti vaših najdb. Napisati dobro poglavje
z rezultati je težje, kot izgleda. Preden se lotite pisanja se prepričajte in
sami dobro preglejte rezultate, da boste povsem gotovi, kaj vsak od podatkov
pomeni... če vam ni jasno ne morete upati, da bo vašemu bralcu. Ko
ste ugotovili, kaj vaši podatki pomenijo, oblikujte vašo predstavitev, da bodo
ideje povsem jasne. Če gre za enostaven rezultat, je dovolj omeniti ga v tekstu.
Za kompleksnejše rezultate boste potrebovali tabele in slike (grafikone) . V
tem primeru se odločite, kakšen format (tabela ali slika) predstavitve bo
bolje posredoval informacijo… ali je pomembna vsaka številka podatkovnega
polja? (potem je boljša tabela) ali pa je pomembnejši trend oz. vzorec med
podatkovnimi točkami? (potem je boljša slika). Pri
obe načinih morajo tabele ali slike biti naslovljene in označene tako, da bodo
razumljive same po sebi in bralcu ni treba skakati med vašim tekstom in
tabelami, da bi razumel vaše trditve. Razen tega naj grafikoni in tabele
vsebujejo le podatke, ki so pomembni za razlago v tekstu, kjer omenjate ustrezno
predstavitev. Ne vključujte trivialnih podatkov ali informacij, ki odvračajo
pozornost. Če so pomembne, potem jih vnesite v posebno tabelo ali sliko, če
niso, jih zavrzite, ne glede na to, kako težko ste do njih prišli! Potem
ko ste se odločili katere podatke boste predstavili in kateri format jim
najbolje ustreza, vključite omembo slike ali tabele v tisti del teksta, kjer je
to pomembno. Pričnite z najosnovnejšimi mislimi in razmerji npr. »Koncentracija
fitoplanktona je imela pomemben učinek na rodovitnost zooplanktona (ANOVA
p=0.01; tabela 1).« Potem, ko ste opisali osnovna razmerja, lahko razširite
opis na naravo razmerja npr. »Eksponentna rast v proizvodnji jajčec pri Acartia
tonsa je bila značilna za koncentracijo alg med 10 in 10,000 celic na ml,
r2 =0.779, p= 0.05; slika 1).« Če
opisujete razmerja med skupinami podatkov, ne uporabljajte stavkov kot npr.: »ANOVA
je pokazala, da ...« itd. Statistični testi ne kažejo nič… z njimi le
premetavamo številke. Vaša naloga je, da uporabite pravi test in razložite
rezultate. Ogibajte
se zapisovanja dolge vrste rezultatov brez razlage. »Ure sončnega obsevanja so
značilno vplivale na rast (tabela 1). Talna vlaga
je značilno prizadela rast (tabela 2). Talni dušik je imel značilen
vpliv na rast rastlin (tabela 3).« Razvijte vsako idejo: opišite učinek; kako
so se razlikovale ravni neodvisne spremenljivke? Vendar, v vašem poglavju
rezultatov vključujte le neposredne biološke razlage (»kopepodi so rastli«,
»alge so zdrave«). Prihranite posredne razlage (»cvetenje alg je lahko
pripomoglo k rodovitnosti kopepodov v pomladi in jeseni«) za poglavje z
razpravo. Končno,
po dogovoru je prva tabela, ki se nanjo sklicujemo v tekstu oštevilčena z 1 in
slika, ki sledi tej tabeli je »slika 1«, čeprav sledi »tabeli 1«. Zato je
priporočljivo, da prihranite oštevilčenje vaših tabel in slik za konec
zapisovanja poglavja, tako da bo logični potek zapisovanja vaših rezultatov in
ne zaporedje eksperimentov določalo vrstni red predstavitev rezultatov. F.
Diskusija. Diskusija je mesto, kjer razložite vaše rezultate in jih pojasnite
v luči drugih del s tega področja. Pričnemo s predstavljanjem bistvenih
zaključkov vaše študije. Nato vaše zaključke primerjate s podatki ozadnega
znanja, ki ste ga opisali v uvodu. Razpravljajte o tem kako so vaše najdbe v
skladu z otedanjim znanjem. Ali so hipoteze v vašem področju z vašimi
rezultati podprte, ali pa jih spodbijajo? Na koncu diskusije lahko tudi vključite
pobudo za nadaljnje raziskave ali pa zavrnete ali razložite metodološke napake
iz poteka eksperimenta. G.
Zahvala. To poglavje uporabite,da se zahvalite ljudem, ki so pomembno pripomogli
v nekem koraku raziskave (npr. pomoč v terenskem delu, pregled zgodnjih kopij
članka, vendar (z izjemo tez) ga ne posvečajte staršem ali osebi, ki
odgovarja na telefone v vašem laboratoriju). Tu je tudi mesto, da se zahvalite
agenciji ali ustanovi, ki je podprla vaše delo s finančno pomočjo (poglejte
kakšen vzorec v revijah). H.
Citirana literatura. To poglavje vključuje reference, citirane v poglavjih vašega
članka. To ni bibliografija in naj vsebuje samo reference, ki se dejansko
pojavljajo v vašem tekstu; Ne vpisujte vsega, kar ste prebrali medtem ko ste
pisali. Format citiranja v tekstu in v tem poglavju se razlikuje med revijami.
Zato je edini zanesljiv način, kako boste to opravili pravilno, da se držite
navodil v t. i. »navodilih avtorjem«, ki jih objavljajo revije in/ali pa
uporabite format enega od novejših člankov v tej reviji. I.
Dodatek: V večini bioloških revij se to poglavje redko vključuje, vendar se
ga lahko uporabi v posebnih primerih, da v njem opišemo tehnične podrobnosti,
ki so pomembne za specialista in niso brezpogojno pomembne za razumevanje članka.
Lahko pa se dodatek uporabi tudi za posredovanje golih podatkov, kadar so ti
lahko pomemben vir za druge znanstvenike.
Pišemo znanstveni pregledni članek Splošne
točke:
Skušajte svoj članek pripraviti kot integrirano sintezo literature,
namesto zmedenega bruhanja dejstev. Vzemite si dovolj časa! Za članek dolg
10-20 strani potrebujete mesec dni, da opravite knjižnično iskanje in da
zberete potreben material (medknjižnična izposoja ipd.). Pričnite z jasno
zastavljenim vprašanjem, na katerega boste skušali odgovoriti v svojem članku.
Zapišite si ga in ga pokažite svetovalcu, da vidite, če se zdi smiseln, če
je izvedljiv itd. V osnovi je lažje pisati o enostavni, specifični temi. Prav
tako pa mora biti ta dovolj zanimiva in tudi dovolj obsežna, da bo za pregled
na voljo dovolj materiala.
Seznanite se z delovanjem knjižnice in ugotovite ali poznate vse vire, s
katerimi boste pridobili ustrezne reference. Obrnite se na kvalificiranega uslužbenca
v knjižnici, kar vam bo prihranilo ogromno frustracije! Zapisujte si med
branjem celotni citat (ime avtorja, revijo, datum in stran) za vsak članek, ki
ste ga prebrali. Uporabite indeksne kartice ali pa računalniški tekstovni
program. Indeksne kartice imajo prednost, da lahko nanje z različnimi barvami
dopisujete svoje ideje, računalnik pa vam omogoča, da lahko kasneje tekst
prenašate in lepite v končno verzijo vašega teksta.
Razen tega boste imeli takrat že vse citate tudi vpisane in bo zelo
lahko pripraviti bibliografijo. Svoje zapiske si morate seveda ustrezno
organizirati, da se vam ne dogodi najpogostejša napaka, vprašanje: »Kje sem
že to prebral?« Svoj članek
najprej pripravite v očrtu, preden se lotite samega teksta . Na ta način si
boste lahko organizirali misli in močno izboljšali končno kvaliteto vašega
članka.
Ne bojte se, da bi zapisali svoje misli preden so povsem oblikovane.
Če jih lahko zapišete jih lahko razvrstite v logično zaporedje in jih
dopolnite v tekoče zaporedje kasneje. Uporabite
metodo osnutkov. Napišite prvi osnutek, Pustite ga dan, dva, Vrnite se k njemu
in ga popravite kolikor zmorete. Nato ga dajte prebrati nekomu drugemu. Potem ko
ta je (so) prebral(i), ga ponovno preberite in popravite po pripombah bralcev.
Zlasti se posvetite delom, ki so begali bralca. Pričakujte, da bo vaš članek
potreboval popravke in ne bodite žalostni če je res tako. Ne pišite v prvi
osebi »mislim«). To zmanjšuje vašo kredibilnost. Pišite avtoritativno (»to
je«, »oni pravijo«, »oni tako naredijo«)
Kaj naj vsebuje revialni pregled? Pri
pisanju revialnega pregleda je vaša naloga, da predstavite, kaj je znanega o
specifični temi in da povežete vse nepovezane niti posameznih študij v
povezan pregled o »stanju znanja«,»vednosti«. V vašem članku boste orisali
celotno sliko vašega področja obravnavo kot ga razumejo znanstveniki na tem
področju. Vaš članek mora obdelati probleme, ki so nedavno bili obravnavani
in nasloviti vse ev. konflikte med eksperti na področju. Če so ti konflikti
pomembni imate kot pisec pregleda možnost, da opredelite, katera stran
konflikta ima težo dokazov na svoji strani in zakaj. Za konflikte za katere še
po vašem mnenju ni pojasnila imate tudi možnost, da svetujete vrste
eksperimentov, ki bi z njimi bilo mogoče razrešiti nedorečenosti. Vaš
revialni članek naj ima te dele: A.
Naslov: Kot za raziskovalni članek naj bo naslov kratek in naj pojasni bralcu
glavne misli, ki bodo obravnavane. B.
Izvleček:To poglavje napišemo nazadnje in v njem povzamemo
glavne točke iz celotnega teksta članka. C.
Uvod: Vaš uvod naj bo kratek in jasen (ca. 1 stran) in naj ne bo ločen od
ostalega članka. Namen uvoda je uvesti bralca v misli, ki bodo obdelane v jedru
članka. V uvodu skušajte bralce z različnim ozadjem seznaniti z jedrom
problema, ki ga boste obravnavali in zakaj je to pomembno. To ni pregled področja…,
za tanamen bo sledila glavnina teksta! Uvod napišemo običajno, ko je glavni
tekst že napisan (takrat ko že veste v katero smer ste intelektualno usmerili
članek in lahko pojasnite bralcu kaj lahko pričakuje). D. Telo (glavnina): V tem delu članka boste obdelali ozadje vaše ideje in pričeli sintetično nizati ideje iz člankov ki ste jih prebrali zato, da oblikujete koherentno »tezo«. Preden pričnete s pisanjem tega poglavja se odločite kakšen bo vaš pogled (kaj želite prikazati?). Ko ste to storili, skušajte predstaviti svoje ideje na način, da bo vaša diskusija dosegla svoj cilj. Očrti bodo v tej fazi zelo koristni. Uporaba podpoglavij (zgodovina zamisli, posebna nesoglasja) lahko omogoči, da boste sistematično obdelali vse točke. In tudi bralec bo lažje sledil vašim argumentom. Ko ste oblikovali odstavke se lahko nato vrnete in v vsakega od njih vstavite vse inforamacije, ki ste jih pod posamezno temo želeli obdelati. Vsak odstavek naj ima jasne, dobro premišljene točke in vsebuje naj le informacije, ki so potrebne za podporo tej točki. Polnite vsak odstavek z dodatnimi argumenti vse dotlej dokler niste dosegli končnega zaključnega argumenta. E.
Zaključek: Kot uvod tudi zaključek ni ločen od telesa članka, čeprav je pri
zelo dolgih člankih tudi lahko. V tem deli ponovno poudarite cilje vašega članka
in opredelite, kako ste izpolnili te cilje. Povzamete tudi poglavitne zaključke
(misli) vaše študije. F.
Zahvala: Zopet vključite samo ljudi, ki so pomembno prispevali k vašemu
raziskovanju... ljudi s katerimi ste imeli plodne razprave, knjižničarja, s
katerim ste ure dolgo zbirali materiale ipd. G.
Citirana literatura. Sledite standardnemu formatu, ki ga zahteva revije, v
kateri boste članek objavili.
|