Franc Viktor Nekrep spletna stran - home page

Doc 05

Evolucija ali revolucija…Evolucija ali revolucija…
Franc Viktor Nekrep

(objavljeno v "Obvestilih" Biotehniške fakultete, letnik 17(1999), št. 7-9, str. 48 - 51)

 Letošnje poletje je bilo za precejšen del globalne raziskovalne skupnosti, zlasti še tiste, ki se ukvarja s širšim vidikom informatizacije znanosti (dokumentalisti, knjižničarji, založniki, bibliometriki…) zelo živahno. Veliko jih je namreč aktivno sodelovalo ali pa so vsaj sledili razpravam, ki jih je v maju sprožil nastop Harolda S. Varmusa (med drugim Nobelovega nagrajenca za medicino leta 1989), direktorja ugledne in vplivne ameriške agencije National Institute of Health – NIH. Zanimivo, da tokrat Varmus ni izzval pozornosti s kakšnim novim predlogom ameriški administraciji v zvezi s prihodnjim proračunom za znanost; vznemiril je ameriško in prav nič manj svetovno znanstveno in metaznanstveno občestvo s predlogom, ki zadeva objavljanje znanstvenih rezultatov. Tudi raziskovalci pri nas dobro vemo, da se zadrege okrog raziskovalnega dela začenjajo pri zagotavljanju sredstev za financiranje raziskav, da pa se s tem ne končajo. Ena od težav nastopi, ko je treba dobljene raziskovalne rezultate hitro in odmevno objaviti v strokovni/znanstveni javnosti. Omenjena težava je samo še stopnjevana v neangleško govorečih okoljih, ki predvsem nimajo vedno na voljo najboljših vzvodov lobiranja, fenomena, ki je zelo udomačen tudi v znanstveni sferi.

Da se ne oddaljim preveč od izhodiščnega namena govoriti o dogodku, ki je bil sprožen maja in je doživel prvi del epiloga v avgustu, naj se tja vrnem. Varmus je namreč v maju predlagal vzpostavitev popolnoma nove informacijske službe pod okriljem NIH, z imenom “E-biomed”

(Varmus, 1999a, http://www.nih.gov/welcome/director/pubmedcentral/ebiomedarch.htm)

Zadevo bi NIH pravzaprav izpeljal s pomočjo “National Center for Biotechnology Information” (NCBI), ki spada k ameriški “National Library of Medicine” (ta pa je tako in tako del NIH). “E-biomed” naj bi postal nič več in nič manj kot osrednja, ameriška in nedvomno istočasno tudi svetovna zbirka vseh raziskovalnih (s)poročil za področja t. i. biomedicine. S kasnejšimi, avgustovskimi amandmaji je bil predlog razširjen tako, da bo služil arhiv tudi področjem širšega polja ved o življenju, torej bo vključeval tudi agrikulturne, okoljske in druge vede. V avgustovskem, dopolnjenem predlogu je novi znanstveni datotečni sistema spremenil tudi ime, poslej se imenuje “PubMed Central” in dobili smo konkretnejši datum njegovega zagona – v razvpitem januarju Y2K (leto 2000).

(Varmus, 1999b, http://www.nih.gov/welcome/director/pubmedcentral/pubmedcentral.htm)

Za “PubMed Central” je značilna seveda že sama heretičnost predloga in če bi ideja ne prišla iz tako utrjenega okolja, bi lahko kar pozabili, da bo kmalu zaživela. Tudi zato, ker to ni prva in ne najbolj dorečena pobuda v tej smeri. Na sceni znanstvene publicistike si kar manjša stotnija posameznikov in skupin že dalj časa prizadeva, da bi priklicali v življenje nekaj podobnega. Nekateri počno to iz povsem nekomercialnih pobud, drugih pa seveda podobne službe razvijajo na tržnih načelih. Ker je bilo doslej premalo koordinacije med obema skrajnostima in ker je enostavno manjkal dovolj karizmatičen pobudnik, so se o tem doslej večinoma le prerekali - posamezniki ali skupine. No priznati moramo, da je istočasna dozorevala tudi tehnološka osnova, ki omogoča načrtovanje nemotenega delovanja tako zahtevnega projekta. Internetne povezave, zlasti povečevanje njihove komunikacijske učinkovitosti (internet 2 in pd.), globalna dostopnost in možnosti učinkovitega skladiščenja vseh oblik informacije (tiska, slike, tona…) dajejo projektu ne samo infrastrukturno ozadje ampak odpirajo tudi novo kvaliteto v ponudbi informacije, ki ji obstoječi informacijski nosilci ne morejo konkurirati (“hiperlinki”, “hipermedija”, …). Tehnologija je torej krepko pomagala pri zorenju ideje.

Kdor pozna navade v svetu znanstvenega publiciranja se bo začudil ob nekaterih novostih (in najbrž jih bo odobraval), ki jih predvideva nova služba. Sprejem znanstvenih sporočil v internetno objavo (običajno v obliki originalnih znanstvenih člankov, revialnih pregledov ali kratkih obvestil) bi po prvem scenariju potekal podobno kot se to dogaja danes v založništvih znanstvenih revij v tiskani obliki. Prispevek bi uredniški odbor po prvi presoji ustreznosti posredoval več ocenjevalcem, ki so avtorjevi strokovni vrstniki (“peers”), po pravilu pa ugledni strokovnjaki na zadevnem področju. Varmus celo predvideva oz. poziva današnje založnike uveljavljenih revij, da se neposredno vključijo v iniciativo “PubMed Central”, ker pušča vsaj še za prehodni čas povsem odprto možnost obstoja revij v tiskani obliki. Prav s tem klasičnim revijam priznava njihovo pomembno vlogo v vzpostavljanju vrednotenja kvalitete znanstvenega dela. Na klasičnem fondu revij oz. na načinu “ocenjevanja z vrstniki” temeljijo namreč ključne značilnosti ocenjevanja odmevnosti znanstvenih sporočil, utemeljevanje ugleda znanstvenih revij ter načini presoje kvalitete znanstvenega dela. Seveda pa ima dosedanji način objavljanja hibe, ki naj bi jih ponujena nova oblika presegla. Dve posebno tehtni kritiki objav v tiskani obliki sta okornost in časovna zamudnost postopka ocenjevanja in objavljanja ocenjenih del ter potratnost klasične, knjižnično organizirane distribucije revij, ki se v zadnjih letih draži precej bolj kot bi to lahko pojasnili z inflacijskimi gibanji. Nekateri tudi očitajo ocenjevanju po načinu “peer review” pristranost, celo diskriminatornost in tudi to naj bi se v novem sistemu postopoma urejalo. Tretje kvalitete, ki je lastna elektronskemu razširjanju informacij, da namreč dodaja pomembne elemente h kakovosti informacije (povezovanje vsebinsko sorodnih člankov s t. i. “hiperlinki”, dostop do originalnih raziskovalnih podatkov, vključevanje slike in zvoka…) pravzaprav ne razglašajo, da je najtehtnejša. V novem sistemu naj bi bila izrazito podprta prav hitrost posredovanja aktualnih spoznanj. Od tod tudi dodaten, pravzaprav nov scenarij objavljanja del, ki je sestavni del drugega dela Varmusovega predloga. Avtorjem je namreč ponujena tudi možnost, da svoja dela deponirajo v PubMed Central neposredno, brez posebnega ocenjevanja z vrstniki. Delo mora biti podprto le s priporočili dveh uglednih posameznikov, ki pa ne presojata znanstvene vrednosti dela, ampak naj bi preprečevala le odstopanja od oblikovnih ali drugih zahtev, ki bi lahko bile sporne. Avtorjem v primeru, ko uporabijo to lažjo pot ne bo onemogočeno, da si kasneje pridobijo še podporo nekega uredniškega odbora oz. ocenjevalcev – vrstnikov v klasični proceduri ocenjevanja in preidejo nato njihova dela v ocenjevani del arhiva.

Seveda je prezgodaj napovedovati usodo Varmusovega predloga. Če že ne moremo biti vedeži smo lahko vsaj optimisti. Ali kot se Ginsparg ne sprašuje več, če bo znanstveno založništvo povsem privzelo elektronsko obliko, ampak ga zanima le še, kako hitro se bo to zgodilo (Ginsparg, 1997). Zanimivo pa je ta trenutek ugibati, kakšne koristi lahko preobrazba prinese. Omenjena je že bila pospešitev objavljanja aktualnih in zanimivih rezultatov. Zmanjšala bi se možnost ocenjevanja v zaprtih krogih (t. im. “old boys clubs”), saj bi naj bila tudi pri uporabi postopka “peer review” omogočena ponovljena ocena v nekem drugem uredniškem odboru. Posebno zanimive možnosti obogatitve izdelka s kolegialno kritiko ponuja možnost objave člankov po vzorcu omenjenega neocenjenega deponiranja. Bralcem je namreč vsak članek na voljo za komentarje, kar omogoča dobrodošle dopolnitve na ravni hipotez, uporabe metod, vse tja do interpretacije rezultatov, odstranitve pomanjkljivosti in obogatitve diskusije. Varmus v svojem originalnem predlogu tudi napoveduje, da se bo v sistemu “PubMed Central” strošek za dostop do novih informacij močno zmanjšal. Kakšni bodo zaradi hitrejšega in manj obremenjenega postopka objavljanja premiki na sociološki strani komuniciranja med znanstveniki lahko le ugibamo. Pričakovati pa je mogoče poglobljen kolegialni občutek pripadnosti znanstveni srenji, kot posledice pristnejših in pogostejših kontaktov med sogovorniki. Zagotovitev anonimnost ocenjevalcev je bila seveda razumljiva zahteva v izgradnji sedanjega ocenjevalnega sistema, vendar možnost odprte razprave med angažiranimi znanci lahko kvaliteto dialoga močno poveča. Kako pomemben mehanizem za obogatitev graditve raziskovalne paradigme pri tem izgubljamo z dosedanjim, običajno dvosmerno zaprtim “peer review” postopkom, kažejo pozitivne izkušnje t. im. elektronskih konferenc. Izkušnje tam, kjer v večji meri uporabljajo elektronsko objavljanje raziskovalni rezultatov pravijo, da so se odprle nove možnosti formalnih in neformalnih izmenjav raziskovalnih podatkov:

(Ginsparg, 1997, http://www.law.pitt.edu/hibbitts/ginspot.htm).

Velika bo tudi prednost splošne dostopnosti VSEH informacij VSEM, kar bo že v izhodišču načrtovanja raziskav izenačevalo možnosti za uspešnejše raziskovalno delo. Ne nazadnje naj bi široka dostopnost neocenjenega gradiva omogočila tudi bolj nemoteno razširjanje povzetih in revialnih objav, ki so pomembne za posredovanje aktualnega znanja in pogosto osnova za sprožanje inovacijskega procesa v sferi proizvodnje. Seveda pa ima tudi ta pristop svoje hibe, predvsem opozarjajo v medicini, da razširjanje nerecenziranih, ali vsaj nekomentiranih kliničnih rezultatov lahko vodi do zlorab, napak in celo ogrožanja zdravja.

Predlog “PubMed Central” je na pogled in po ocenah nekaterih prizadetih (zlasti založnikov) revolucionaren, revolucionaren tudi v slabšalnem pomenu. Da razgrajuje tisto dobro v tem, kar je doseženo. Zlasti je predlog heretičen za večino današnjih založnikov, ker je ob sicer splošni dostopnosti vsega materiala avtorska pravica (“copyright”) puščena avtorju. Predlog “PubMed Central” ocenjujem izrazito razvojno: zbrane izkušnje, stopnjevanost zahtev, dozorelost tehnologije sprožajo preskok, ki je skok le na videz, saj so posamezni deli rešitve sproti in zelo zvezno nastajali znotraj obstoječega sistema, ki se umika. In predlog seveda sploh ni rušilen, saj je poudarjena skrb za ohranitev tistega, kar je prejšnji način že preskusil in potrdil (npr. “peer review”). Splošna dostopnost materiala bo še zlasti dobrodošla v izobraževanju. Posebno koristen, slutim, bo “PubMed Central” za mlade raziskovalce, ker jim ponuja manj rizično priložnost za objavljanje in bo to “šolska ura” za oblikovanje in utrjevanje odnosa do obveze, ki se imenuje “objavljanje rezultatov”.

Na prvi pogled naj bi elektronsko založništvo bil enostaven prehod klasičnih tiskanih revij v elektronsko obliko. Nikakor ne gre za to: prehod na elektronski medij pomeni dodatno izkoriščanje pomembnih pridobitev v informacijskem smislu, bogatitev ponudbe, ki je ni mogoče ustaviti in je na papirju temeljena informatika ne more v celoti zagotoviti. Pri tem seveda ne gre samo za ponudbo sveže, aktualne informacije, tudi arhivirana vsebina v prihodnje ne bo več (samo) temeljila na papirju. Vzporedno pot bodo morale korakati digitalne znanstvene knjižnice in na elektronskem mediju organizirane depozitne knjižnice.

Pozabiti ne smemo še enega vidika prodiranja digitalne informatike: nedvomno bo nov, zmogljivejši način posredovanja rezultatov spremenil tudi način priprave, obdelave in interpretacije raziskovalnih rezultatov. Ponudil bo njihovo jasnejšo, predvsem pa veliko hitrejšo dostopnost in v marsičem se s tem dograjuje paradigma raziskovalnega dela. Nastajajoče okostje novega arhiva lahko že zaslutimo v dosedanji “PubMed” spletni strani na internetu, ki že zdaj ponuja zanimive možnosti kombiniranega pregledovanja različnih podatkovnih zbirk:

(PubMed, 1999, http://www.ncbi.nlm.nih.gov/entrez/query.fcgi)

Elektronsko pripravljen arhiv celotne raziskovalne produkcije bo imel tudi pomembne vzporedne učinke: pospešil in olajšal bo npr. delo ocenjevalcev v “peer review” procesu; medtem ko so zdaj bili ocenjevalci v zadregi pri oskrbi z dodatnimi informacijami (zaradi počasnosti rešerširanja in oskrbe s kopijami), bo neposreden dostop omogočil hiter pregled in krajše ocenjevalne čase. Ponujeni arhiv bo brez dvoma podprl tudi interdisciplinarno komponento pri presoji; pogosto je nedostopnost revij z drugega področja omejevala raziskovalcu - ocenjevalcu možnost stika z drugačno, zanj nekonvencionalno informacijo.

Zanimiva je strategija nasprotnikov predloga, ki jih lahko predvsem iščemo med uveljavljenimi založniki znanstvenih revij in med nekaterimi knjižničarji, namreč da so del predloga, ki ga je predlagatelj ponudil kot alternativo, izkoristili in ga prikazali kot nerodnost in celo nedorečenost elaborata. Kot smo povedali ponuja namreč Varmus tudi možnost deponiranja člankov, ki ne bodo predhodno recenzirani. Večina kritikov danes to vzporedno možnost, torej izločitev “peer review” postopka navaja kot ključno značilnost in hibo predloga in z njo tudi skuša diskvalificirati ves projekt. K sreči tako avtorji kot zagovorniki ideje novega arhiva tako poudarjeno zagovarjajo “peer review”, da si ne znam predstavljati, da bi Varmusov projekt obšel bistvene značilnosti oblik ocenjevanja z vrstniki. V kolikor ne ocenjevanja ne bo vključil na način kot je danes uporabljan v tiskani periodiki pa bo ocenjevanje nedvomno vgrajeno v neki drugi, najbrž bolj dorečeni obliki. V NIH administraciji namreč dobro vedo, da se je v zadnjih letih tudi na račun “peer review” nabralo precej kritičnih besed, ki kličejo po reformi sistema.

Elektronskemu publiciranju pa se na pot postavljajo še druge težave. Poleg povsem lobističnega zavračanja, ki bo slej kot prej prihajalo iz vrst založnikov, je mogoče predvideti tudi vrsto tehničnih težav. Najprej je to alokacija stroškov za pripravo materiala. Dalje gre za kočljive rešitve “softwarea” potrebnega za učinkovito iskanje v podatkovnih bazah, ki poslej ne bodo samo tekstovne baze, ampak vse bolj kombinirane baze teksta, slik, video materiala in zvočnih datotek. Nadaljnja zahteva je nujna nespremenljivost končne verzije deponiranega materiala (npr. članka) in dolgoživost depozita. Zanemarljiv tudi ni pomislek k hitro spreminjajoči se arhitekturi “softwareskih” in “hardwareskih” rešitev skladiščenja podatkov. Dobro namreč vemo, da se je v vsega dvajsetih letih način skladiščenja podatkov spreminjal tako hitro in tolikokrat, da je danes že zelo težko zagotavljati univerzalno strojno opremljenost za vse formate, ki so bili še nedavno v uporabi. Vendarle nam razvoj računalniške tehnologije preteklih let daje zagotovilo, da so trenutne težave in pomisleki samo vzpodbude za nastanek novih, bolj dorečenih rešitev in oblik znanstvenega informiranja.

Če bo projekt “PubMed Central” zaživel, lahko verjamemo, da bodo posledice občutne in nanje se velja pripraviti tudi pri nas. Premisliti moramo načine znanstvenega informiranja in prihodnjo vlogo knjižničnega sistema, pa vzorce ocenjevanja znanosti, predvsem pa bo novim možnostim potrebno prilagoditi učni proces, kar je seveda bistvena naloga univerzitetne hiše.

Stran sem pripravil s pomocjo - prepared with :

Copyright: pravica  je vezan na ustanovo (BF), z izjemo pravic, ki gredo lastnikom informacij pridobljenih s povezavami (hiperlinki) z Interneta.

Ko naletite na problem napisite pismo za / in case you face a problem, please write to:  .

Ta stran je bila spreminjana - last change november 19, 2008