Franc Viktor Nekrep spletna stran - home page
|
Franc Viktor Nekrep spletna stran - home page
|
|
|
Doc 04 Elektronska znanstvena periodika - je danes že jutri ? Štefan Adamič, UL,
Medicinska fakulteta, Inštitut za biomedicinsko informatiko, (članek je v skrajšani obliki objavljen v reviji Raziskovalec - Researcher, 30 (2000), str. 73 - 74, kmalu dostopen tudi na http://www.mzt.si/mzt/pub/) Od prvih znanstvenih revij, francoske Journal des Sçavans in britanske Philosophical Transactions of the Royal Society, ki sta se pojavili leta 1665, je preteklo že dobrih tristo let. Od takrat je število revij naraščalo eksponentno, revije so se vse bolj specializirale, članki v njih so se oblikovno standardizirali in znanstvena periodika je postala glavna pot izmenjave znanstvenih odkritij v svetu. Znanstvena periodika je postopno prevzemala nekaj funkcij, pomembnih za znanost. Znanstvena revija naj po Rowlandu: a) posreduje znanstvene informacije, b) jih arhivira in hrani, c) pomaga graditi vzajemno bazo znanja, č) zagotavlja priznanje avtorjem in ščiti prvenstvo originalnemu ustvarjalcu in d) z razvitim recenzentstvom zagotavlja minimalno kvalitetno raven članka, odvisno od posamezne revije (1). V novejšem času pa je postala znanstvena revija tudi pomembno orodje za bibliometrično vrednotenje raziskovalne uspešnosti. Ob tem je znanstvena periodika predstavljala tudi vse pomembnejši vir dohodka za založniške hiše in grafično industrijo pa tudi za znanstvena društva in združenja, ki periodiko večinoma urejajo in izdajajo. Če bi jim zmanjkal ta vir prihodka, bi bile ogrožene mnoge, za znanost pomembne dejavnosti teh društev. Po tristo letih pa postajajo vse bolj očitne tudi nekatere hibe tega sistema. Naj jih omenimo le nekaj. Dolg recenzijski postopek povzroča zamudo pri objavi do leta in več. Specializacija revij oži krog bralcev in dviguje ceno periodike. K temu prispeva tudi zahtevna grafična priprava revij. Vse to povzroča, da cene periodike rastejo več kot petkrat hitreje od uradne inflacije. Knjižnice, katerih sredstva ne rastejo tako hitro, morajo opuščati del svojega periodičnega fonda. Začarani krog, v katerem se je znanstvena periodika znašla, že grozi s sesutjem sistema. Računalniška in komunikacijska tehnologija je v zadnjih desetletjih nakazala možnosti za rešitev problema. Svetovne sekundarne znanstvene revije, kot npr. Chemical Abstracts, Index Medicus, Excerpta Medica in druge so že v šestdesetih letih večino svojih dejavnosti prenesle na računalnike in že nekaj časa nudijo svoje revije predvsem kot računalniške bibliografske baze na kompaktnih diskih, v “online” sistemih in na Internetu. Science Citation Index pa je sploh lahko nastal šele, ko je bila računalniška tehnologija dovolj razvita. Zdi se, da vse omenjene baze svoj dohodek ustvarjajo predvsem po tej poti. Primarne revije z znanstvenimi članki pa imajo pri tem dosti več težav. Prve elektronske revije so se sicer pojavile že v sedemdestih letih, vendar takratna tehnologija še ni omogočala, da bi prišle do izraza prednosti elektronskih publikacij. Njihov razvoj je bil zato dokaj počasen. V zadnjih letih pa se je tehnologija tako razvila, da so se lahko jasno pokazale prednosti elektronskih revij in člankov. Če odmislimo veliko zmanjšanje stroškov za urejanje in izdajanje revij, so prednosti predvsem v hitri dostopnosti za uporabnike po vsem svetu takoj, ko je članek dan v Internet. Zelo uporabna je možnost povezovanja s citiranimi in drugimi sorodnimi članki, možnost hitrega povezovanja s podrobnimi podatki o metodah, kemikalijah in drugih materialih, uporabljenih v raziskavi. In koristna je možnost iskanja z gesli skozi ves članek ali celo skozi tekste več istočasno izbranih člankov. Obetavna je možnost enostavnega dodajanja komentarjev in sprejemanja pripomb drugih raziskovalcev in s tem široke javne razprave o vsebini članka. Še zlasti pa je pomembna možnost bralčevega dostopa do osnovne dokumentacije in podatkov, dobljenih v raziskavi, na kateri je članek grajen. To pa je zahteva, ki jo postavljajo že številne ugledne znanstvene revije. V ZDA pripravljajo zakon, ki bo terjal javno dostopnost osnovnih podatkov za vse raziskave, ki jih financirajo državne agencije (2). Dodatno bogatitev teksta v elektronski objavi predstavlja vključevanje slik, animacij, video posnetkov in celo zvočnih zapisov. Če smo leta 1991 imela v medmrežju dostop do 27 elektronskih revij/časnikov, jih je bilo leta 1995 306, leta 1997 3634 (3) in danes jih je že (prevladujejo znanstvene in strokovne revije) celo 8136 (stanje 12. oktobra 1999) (4). Tudi elektronske revije pa nujno potrebujejo filter kvalitete, ki ga zagotavlja urejeno recenzentstvo. Tako kot svetuje Harnad (5), naj revije opustijo papir, ohranijo pa svojo recenzentsko službo. Ob tem se postavlja vprašanje, kako zagotoviti sredstva, ki jih terja urejanje revije in ki so jih revije doslej pokrivale z naročnino. Znanstvene revije, ki so v lasti bodisi velikih založniških hiš ali pa znanstvenih društev in združenj se tega problema dobro zavedajo (6). Znanstvena društva in združenja uporabljajo dobiček, ki jim ga prinašajo revije, za svoje, za znanost zelo pomembne naloge. Zato uredništva revij, ki so tudi v elektronski obliki na Internetu, zaračunavajo uporabo, ponavadi povezano z naročnino za tiskano verzijo. Pri razvoju računalniških orodij, ki so za to potrebna se založniki tudi združujejo (7). Pomembnejše nastajajoče svetovne službe za posredovanje dostopa do znanstvenih revij preko Interneta so: PubMed (8), BioMedNet (9), JSTORE (10), OCLC First Search (11), UnCover® (12), Ovid Technologies (13), EBSCO (14) pa založniške internetne informacijske službe kot so Ideal® (15), Link (16), AoC (17), Wiley InterScience® (18), Science Direct (19) ali pa univerzitetne digitalne knjižnice kot Galen® II (20), HighWire Press (21) ali CDL (22). Kot lahko preberemo pri Rusbridgeu (23) so v Veliki Britaniji šli po poti, ko daje hrbet oblikovanju takega sistema država s proračunskim financiranjem posebnega programa eLib Programme (24). V smer elektronske ponudbe osnovnih informacij seveda cilja tudi največji komercialni ponudnik informacijskih uslug, filadelfijski Institute for Scientific Information® (ISI), ki pričakuje, da bo s svojo službo ISIâ Links izpolnil vizijo “popolne informacijske rešitve”. Ta naj bi omogočila uporabniku lahkotno gibanje med ključnimi informacijskimi kot so ISI® Web of Science®, izvirna besedila člankov, ki jih bi zagotavljali sodelujoči založniki in bistvene podatkovne baze z izbranega področja (25). Izkazalo pa se je, da je plačevanje precejšnja ovira pri polnem izkoriščanju vseh prednosti, ki jih Internet zagotavlja. Zato so vse glasnejše zahteve, naj bodo elektronski članki na Internetu dostopni vsem in zastonj. V elektronski anketi, ki jo je letos opravil British medical journal, se je za to odločilo kar 95 % od skoraj 5.000 bralcev. Od kod naj bi revije dobile potrebni denar? Harnad (5) vidi rešitev v prispevkih avtorjev, podobno kot je to vlogo imel “page charge” pri nekaterih revijah doslej. Zahteve po prostem dostopu do elektronskih člankov je zlasti opogumila akcija Paula Ginsparga z ameriškega Nacionalnega laboratorija Los Alamos, ki je leta 1991 ustanovil zbirko Los Alamos Physics Archive (26). Vanjo dajejo kot predodtise (“preprints”) fiziki z vsega sveta svoje članke v elektronski obliki, preden jih pošljejo reviji v objavo. Zbirka ima okrog 25.000 člankov letnega prirasta, število uporabnikov pa je naraslo do neverjetnih 35.000 na dan (!!). Uspeh te akcije je doživel velik odmev in vzpodbuja k posnemanju. V biomedicinskih vedah je pomembno promocijsko vlogo pri uveljavljanju elektronskega medija odigrala tudi odločitev, ko je ena največjih svetovnih baz za bibliografsko preiskovanje – ameriški Medline, svoje usluge od leta 1996 ponudila brezplačno na Internetu. Navdušenje nad novo možnostjo se je postopoma krhalo na razočaranju, da dostopa do brezplačnega izvlečka članka ni mogoče razširiti še s takim dostopom do celotnega teksta članka. V začetku marca letos je Harold Varmus, direktor ameriških Nacionalnih inštitutov za zdravje (NIH) pred ameriškim senatom nakazal idejo, da bi pri NIH organizirali enotno javno zbirko elektronskih znanstvenih dokumentov s področja biomedicine (27, 28). Že maja je idejo predstavil na Internetu in jo konec avgusta po javni razpravi dopolnil ter predlog za zbirko, ki jo imenuje “PubMed Central”, razširil na celotno znanost o živi naravi (29). NIH bo zbirko odprl z januarjem leta 2000. Čeprav je mnogo podrobnosti, tudi zelo pomembnih, še nejasnih, pa je jasna zamisel, da bi bile vse elektronske znanstvene publikacije dostopne vsem in zastonj. Sistem naj bi vodilo kolegijsko telo sestavljeno iz znanstvenikov, NIH pa bi samo nudil tehnično in finančno podporo. Možnosti, da bo zamisel uresničena niso majhne, saj proračun NIH za več kot dva in polkrat presega slovenski državni proračun (30). Ker znanost o živi naravi vključuje izredno široko znanstveno področje z biologijo, biokemijo, biofiziko, biotehnologijo, celotno biotehniko in seveda medicino bo ta akcija, če bo uspela, postavila znanstveno komuniciranje v dobrem delu vse znanosti na popolnoma nova načela. Dodatne ideje, ki jih je Varmusova pobuda sprožila, kažejo, da bi uspeh zbirke PubMed Central prelomil dosedanjo prakso znanstvenega informiranja in komuniciranja po vsem svetu in na vseh znanstvenih področjih. Posledice bodo radikalne tudi pri nas in pripraviti se moramo nanje. Premisliti bo treba ne le načine znanstvenega informiranja, ampak razmisliti tudi: o novih vzorcih ocenjevanja znanosti v luči sprememb, ki bodo vplivale na bibliometrično analizo, o novih načinih iskanja in organizacije baz znanja in ne nazadnje, najbrž bo potrebno premisliti tudi vlogo znanstvenih knjižnic. Zlasti še z mislijo o njihovem pospešenem prehodu v digitalne knjižnice. Presoditi bo treba ustreznost obstoječe zakonodaje o avtorskih pravicah in posebno naše univerze in javni raziskovalni zavodi bodo morali temu prilagoditi svoje notranje pravne akte. Kakršenkoli bo že izid Varmusovega predloga, že samo izzvane polemike, ankete in izražena mnenja, ki so v glavnem izzvenela v podporo novemu mediju, bodo spremenila odnos do objavljanja znanstvenih informacij. Kar je še pomembnejše, postopno bodo nedvomno vplivala tudi na znanstveno prakso. Plaz predlogov in želja po spremembah je sprožen. Varmusov predlog sploh ni edini, Harnad (34) prav enak pomen pripisuje projektu “Scholar's Forum” (31) in najbrž imajo upoštevanja vredno težo tudi že omenjeni britanski projekti (24). V predlogu “PubMed Central” arhiva in drugih bi ne smeli iskati nakane, da želijo rušiti obstoječe pridobitve tiskane znanstvene periodike. Lahko jih bodo zaradi novih možnosti celo okrepili npr. skozi objektivnejše ocenjevanje z vrstniki (“peer review”). In ponudili bodo novo, bogatejšo informacijo (najširša povezljivost med članki, dostop do originalnih raziskovalnih podatkov, vključevanje slike in zvoka…). Predlagatelji želijo, da ob že danes razpoložljivi podpori računalniške tehnologije arhiv olajša in pospeši avtorju sporočanje novih spoznanj in idej in da razširjanje teh sporočil ni ovirano z monopolnim položajem tiskanih medijev, ki se bodo po pričakovanju morali umikati. Privilegijev založnikov revij ni mogoče zavarovati s priznavanjem preteklih zaslug in tudi ne z odlaganjem prekinitve “Faustovske kupčije”, kot temu pravi Harnad (32), ki sta jo sklepala avtor in založnik revije, ko je prvi zastonj prepustil drugemu avtorske pravice zato, da je pridobil možnost objave svojega dela (in z njim redko dostop do nesmrtnosti, največkrat pa usodo pozabe). Revijam in založnikom pa je v vsakem primeru to darilo omogočilo trajno rento, ki je danes razlog ostrega zavračanja Varmusove pobude (33, 34, 35, 36). Viri:
|
|
Stran sem pripravil s pomocjo -
prepared with :
Copyright: pravica je vezan na ustanovo
(BF), z izjemo pravic, ki gredo lastnikom informacij pridobljenih s povezavami
(hiperlinki) z Interneta.
Ko naletite na problem napisite pismo za / in case
you face a problem, please write to:
. |
